Telo se prilagodi izkušnjam travme in neustreznim vzorcem navezanosti, vendar hkrati v sebi nosi globoko modrost za zdravljenje. V njegovi inteligenci je potencial za postopno raztapljanje psihičnih ran in obnovo občutka varnosti.
Če ste doživljali kritiko, razočaranja, frustracije, neželeno pozornost, zlorabo ali poškodbe, je povsem razumljivo, da se v svojem telesu ne počutite zares doma.
Inteligenca telesa se kaže v njegovi sposobnosti, da prilagodi svoje gibanje, držo telesa in fiziologijo okolju, brez zavestnega nadzora. Te prilagoditve služijo povečanju občutka varnosti in dobrega počutja.
Če starši od otroka pričakujejo skromnost in neizpostavljanje, se lahko otrok nezavedno pomanjša: sključi ramena in zavzame manj prostora, da bi ohranil povezanost in pridobil odobravanje. Ne išče očesnega stika, če ni na drugi strani nikogar, ki bi s z njim povezal.
Kadar pa otroka spodbujajo k razvoju moči in asertivnosti, se to pogosto odraža v bolj vzravnani drži, odprtem prsnem košu in stabilnem očesnem stiku, ker se je naučil samozaupati sebi in je pripravljen na socialni stik.
Travmatična izkušnja aktivira telesne regulacijske mehanizme, ki vključujejo sproščanje adrenalina in drugih stresnih hormonov. Ti povzročijo pospešeno bitje srca in dihanje ter povečajo oskrbo mišic s kisikom in energijo, kar telo pripravi na pridobitev pomoči ali na odziv boj ali beg. Vsi čuti postanejo izrazito izostreni. Če pa zaradi travme v otroštvu ni izhoda v obliki pomoči, boja ali bega, se telo zavaruje z odzivom zamrznitve, telesno imobilizacijo, občutkom otopelosti in postopnim zapiranjem oziroma izklapljanjem. Vsi ti prirojeni odzivi na travmo so naravni in ključni za preživetje.
Odzivi, ki so bili sprva prilagojeni na nevarnost v primarnih odnosih, lahko vztrajajo še dolgo po tem, ko se okoliščine spremenijo, ter še naprej sprožajo enake telesne reakcije, kot doživljeni v preteklosti.
Posameznik je lahko tudi pretirano občutljiv na zvoke ali gibanje in se hitro prestraši ob neznanih dražljajih. Lahko pa se na dražljaje odziva zmanjšano, doživlja občutek odtujenosti od lastnega telesa ali občutek otopelosti. Odrasli lahko še vedno ohranja telesno držo in gibalne vzorce, ki so se oblikovali v okolju travme.
Razumevanje izvora telesne inteligence ter zavedanje in postopno spreminjanje telesne drže in gibanja lahko posamezniku pomaga preseči omejitve preteklih izkušenj.
Travma in izkušnje navezanosti vplivajo na posameznikovo doživljanje telesa. Če posameznik ni rasel v varnem okolju, ni bil obravnavan s toplino ali deležen zadostne podpore, lahko do svojega telesa razvije občutke sramu, gnusa, odpora ali jeze.
Čustvena in telesna bolečina se doživljata v telesu in se lahko izrazita kot različni telesni občutki, na primer stiskanje v grlu, pospešen srčni utrip ali bolečina v prsnem košu. Kadar so ti občutki preplavljajoči, se lahko posameznik od njih odklopi, da bi zmanjšal doživljanje bolečine. Takšen odklop je lahko v času travme in čustvenega stresa prilagoditven zaščitni odziv. Če pa se ponavlja tudi zunaj dejanskih ogrožajočih situacij, lahko postopoma postane prevladujoč način doživljanja telesa.
Kadar posameznik ni v stiku s svojim telesom, ga lahko začne dojemati kot breme ali problem, ki ga je treba prezreti, nadzorovati ali popraviti. Posledično lahko spregleda telesno napetost, ignorira bolečino in nelagodje ali se žene prek lastnih meja ter ne zaznava občutkov dobrega počutja.
Lahko tudi zanemarja osnovne telesne potrebe, kot so lakota, žeja in utrujenost, ter ne skrbi ustrezno za prehrano, počitek in gibanje. V skrajnih primerih lahko prezre tudi telesne simptome, ki bi zahtevali zdravniško obravnavo, ali pa telo obremenjuje z dolgotrajnim delom, pomanjkanjem spanja, neustreznim odnosom do hrane in psihoaktivnih snovi, kompulzivno vadbo ali samopoškodovanjem.
Kadar posameznik prezre, razvrednoti ali preglasi sporočila telesa, izgublja možnost stika z njegovo prirojeno modrostjo. Namesto da bi se opiral na somatsko inteligenco v sedanjem trenutku, se pretirano zanaša na kognitivne procese (glej tudi članek MY THINKING BRAIN, MY EMOTIONAL BRAIN, MY BODY BRAIN).
Ponovno vzpostavljanje stika s telesom je lahko sprva zastrašujoče, frustrirajoče ali preplavljajoče in pogosto zahteva čas. Strah pred tem, da bi stik s telesom prebudil neprijetne telesne občutke ali boleče spomine in čustva, lahko posameznika odvrača. Pojavi se lahko tudi dvom o tem, ali je takšno povezovanje sploh koristno.
Pri tem je ključnega pomena potrpežljivost. Namesto siljenja v spremembe lahko posameznik postopoma razvija razumevanje in sprejemanje telesa, zlasti tistih njegovih vidikov, ki jih je prej zavračal ali se jim izogibal. Sčasoma zavedanje in razumevanje krepita sprejemanje ter pomagata pri postopnem spreminjanju starih, neučinkovitih vzorcev in vedenj.