Ko razmišljamo o odpornosti, pogosto pomislimo na voljo, moč ali pozitivno razmišljanje.
A sodobne raziskave kažejo, da je odpornost najprej telesna izkušnja. Naš živčni sistem, dihanje, mišični tonus in gibanje se neprestano odzivajo na okolje — in v teh odzivih se skriva modrost preživetja.
• Že kot otroci se telo uči, kako se zaščititi in prilagoditi. Če okolje ni varno ali spodbudno, se telo pogosto nauči stisniti, zadržati dih ali otrpniti – da bi ohranilo odnos, bližino ali preživetje.
• Te telesne prilagoditve so nekoč pomenile preživetje, a v odraslosti lahko omejujejo našo sposobnost, da začutimo mir, povezanost ali zaupanje.
• V senzomotorični psihoterapiji te vzorce ne spreminjamo z voljo, ampak z zavedanjem telesa – z opazovanjem gibanja, diha, drže in notranjih občutkov.
Skozi nežne vaje zavedanja telesa se razvijajo novi, bolj podporni načini odzivanja. Telo postopoma uči, da je lahko sproščeno in prisotno tudi v trenutkih negotovosti. S tem se poveča občutek notranje varnosti, stabilnosti in prožnosti – kar je jedro resnične odpornosti.
“Resilience is not immunity from difficulty, but the ability to recuperate quickly from it.”
“Odpornost ni odsotnost težav, temveč sposobnost, da se po njih ponovno zberemo.”
Senzomotorična psihoterapija pomaga pri ponovnem vzpostavljanju tega ravnovesja – ne z razlagami, temveč z neposrednim, telesnim doživljanjem.
Ko telo spet zaupa, se v njem prebudi naravna vitalnost, mir in stik s seboj.
Vir: Sensorimotor Psychotherapy (P. Ogden, J. Fisher)