Travma, zgodnje izkušnje navezanosti na starše ter sprožilci, povezani s temi dogodki, vplivajo na senzomotorično (telesno), čustveno in kognitivno procesiranje informacij. To procesiranje se dogaja v različnih delih možganov, ki so se evolucijsko razvili ter so medsebojno odvisni in prepleteni, a ne delujejo vedno usklajeno – še posebej po travmatičnih dogodkih. Ker se rodimo z nezrelimi možgani, so povezave med temi tremi deli možganov in njihovo delovanje odvisni od zgodnjih izkušenj.
Trije deli možganov:
• Reptilski možgani (najstarejši del) – delujejo po instinktu in upravljajo s funkcijami telesa, ki so ključne za preživetje
• Limbični ali čustveni možgani – odgovorni za subjektivna doživljanja in čustvene odzive
• Neokorteks ali racionalni možgani – odgovorni za razmišljanje, samozavedanje in abstraktno mišljenje
Vsak od teh treh delov možganov ima svoje edinstveno razumevanje sveta in usmerja naša dejanja na tej podlagi. Vsak obdeluje informacije po svoje, da razume situacijo, kar ustreza našim mislim, čustvom in telesnim dożivljanjem.
Sodelovanje možganov v senzomotorični psihoterapiji
V senzomotorični psihoterapiji raziskujmo, na kakšen način med seboj sodelujejo ti trije deli možganov pri kognitivnem, čustvenem in senzomotoričnem procesiranju, predvsem pri razreševanju travme in neustreznih vzorcev navezanosti. Zavedanje kateri del je dominanten, kako deli vplivajo drug na drugega, se okrepijo ali si nasprotujejo, omogoča razumevanje bottom-up psihoterapije.
Izključevanje delov možganov
Neokorteks, del možganov, ki je odgovoren za razmišljanje in racionalno delovanje, se lahko kot odziv na sprožilce izključi, kar se kaže v težavah pri razmišljanju. Že razumevanje, da gre za nevrobiološki odziv, lahko začasno prekine prepričanja, kot so »nesposoben sem« ali »neumen sem«. Po drugi strani lahko ostajanje v glavi, analitičen um in nezmožnost čutenja pomeni, da je neokorteks preglasil emocionalni del možganov. Čustvena otopelost, čustvena reaktivnost ali čustvena preplavljenost pa kaže na to, da so vlogo prevzeli reptilski in limbični možgani. Prepoznavanje aktivacije amigdale kot odziva na določene sprožilce je prvi korak k stabilizaciji in obvladovanju čustev. Razumevanje, zakaj srce razbija, zakaj občutimo nujnost po takojšnjem ukrepanju ali zakaj pride do nezaželene čustvene reakcije v določenih osebnih odnosih, je del razumevanja delovanja reptilskih možganov.
Razumevanje možganskih odzivov zmanjšuje samoobtoževanje
Razumevanje, kako se vsak od treh delov možganov aktivira ob določenih sprožilcih, vam bo pomagalo spoznati, da delovanje možganov vpliva na simptome in težave, ki se odražajo v mislih, čustvih in telesu tukaj in zdaj. Rezultat razumevanja je zmanjšanje zmedenosti glede simptomov, prenehanje samoobtoževanja in razumevanje, da ima takšno delovanje možganov zaščitni namen.
Načelo delovanja »od spodaj navzgor«
Naši možgani delujejo po načelu ‘od spodaj navzgor’ – višje sposobnosti (razmišljanje, odločanje) lahko dobro delujejo le, če so nižje ravni (čustva, telesne zaznave) zdrave in dobro delujoče. Z drugimi besedami: to, kaj čutimo v telesu in kako se gibljemo, močno vpliva na naša čustva in misli. Zato je delo s telesom (dihanje, gibanje, telesna zavedanje) tako učinkovito orodje v psihoterapiji.
Ne gre samo za ‘pogovor’ – telo ima ključno vlogo pri ozdravljenju.
V psihoterapiji ne delamo samo z mislimi ALI čustvi ALI telesom – vse je povezano. Ogledamo si vsak del (misli, čustva, telo) posebej, a hkrati opazujemo, kako so med seboj povezani in kako drug na drugega vplivajo.
Kako deluje travmatski spomin?
1. Spomin na preteklost sproži telesno zaznavo (napetost, stiskanje v prsih…)
2. Ta sproži misel (“Spet se bo zgodilo…”)
3. Misel vodi do čustva (strah, jeza…)
4. In nato se vse skupaj začne stopnjevati – kot snežna kepa, ki se kotali: več misli, več telesnih odzivov, močnejša čustva
Razumevanje tega kroga je prvi korak, da ga lahko prekinemo.
Kako senzomotorična psihoterapija pomaga
Senzomotorična psihoterapija omogoča, da prekinemo ta avtomatični krog travmatskega odziva. Namesto da bi samo govorili o tem, kaj se je zgodilo, delamo na vseh treh ravneh hkrati:
Telesna raven – Učimo se prepoznavati zgodnje telesne signale (napetost, stiskanje, povečan srčni utrip) in jih umiriti, še preden sprožijo miselni in čustveni plaz.
Čustvena raven – Razvijamo sposobnost ostati prisotni s čustvi, ne da bi nas preplavila ali da bi se jim popolnoma odmaknili.
Kognitivna raven – Razumemo, da so naše misli in reakcije posledica delovanja možganov v stanju ogroženosti, ne pa odraz naše vrednosti ali sposobnosti.
Terapija kot proces spremembe
Cilj terapije ni le razumevanje, ampak sprememba.
Ko se naučimo prepoznati, kateri del možganov je prevzel nadzor, lahko začnemo tega aktivno umirjati in ponovno aktivirati dele, ki so se “izklopili”. S časom možgani ponovno vzpostavijo uravnoteženo sodelovanje med vsemi tremi deli.
Vir: Sensorimotor Psychotherapy (P. Ogden, J. Fisher)
