Nikoli ne moremo imeti preveč virov moči, zato se v to temo še zadnjič poglobimo. Več virov moči imamo, bolje smo opremljeni za življenjske izzive, lažje obvladujemo stres, učinkoviteje reguliramo čustva in živimo bolj zdravo, zadovoljno in polno življenje.
Notranji viri kot temelj čustvene odpornosti
Vsi lahko razširimo spekter notranjih virov, ponovno odkrijemo pozabljene, se naučimo novih in okrepimo tiste, ki so še šibki ali nerazviti. Tako postopoma gradimo znanja in kompetence, ki nam omogočajo živeti življenje v skladu z našimi pristnimi željami in vrednotami.
Pomanjkanje samozavesti in samouveljavitve, težave s sprejemanjem lastnih napak, zaskrbljenost ob novih situacijah, uspehih ali odnosih ter številne druge težavne izkušnje lahko kažejo na pomanjkanje notranjih virov, ki se zaradi travmatičnih izkušenj ali neustreznih zgodnjih vzorcev navezanosti niso mogli razviti.
Kako otroštvo oblikuje naše notranje vire
Otrok razvija svoje talente ob vsaj eni varni in ljubeči osebi, ki verjame vanj, ceni njegove edinstvene sposobnosti ter z njim ustvarja okolje, v katerem lahko zacveti in se celostno razvija. Vsaka razvojna faza otroštva omogoča razvoj specifičnih notranjih virov in sposobnosti, ki gradijo otrokovo osebnost. Dojenček potrebuje občutek, da je zanj poskrbljeno in da je varen, da lahko razvije varen občutek sebe v odnosu z drugimi. Te zgodnje zmožnosti predstavljajo temelje za razvoj vseh kasnejših virov. Okoli drugega leta, ko se otrok nauči hoditi in uporabljati jezik, razvija sposobnost, da z besedami izrazi »ne«, uveljavi svojo voljo in vsaj občasno sledi lastnim interesom. Nauči se pogajati za to, kar si želi, ter prenašati razočaranje, kadar željenega ne dobi.
Ko se viri zaradi travme ne morejo razviti
Notranji viri se včasih ne razvijejo, in to iz mnogih razlogov. Če so bile otrokove potrebe in želje pogosto prezrte, zavrnjene ali celo uporabljene proti njemu, lahko izgubi stik s tem, kaj si zares želi, ter pogum, da bi temu sledil. Namesto tega se lahko nauči predvsem ugajati drugim in se prilagajati njihovim pričakovanjem, razvije preživetvene vire.
Ob prisotnosti travme se notranji viri ne morejo v celoti razviti, saj stresne in boleče situacije zahtevajo energijo za preživetje, ne pa za učenje in razvoj novih sposobnosti. Kar v otroštvu ni bilo naučeno in integrirano, najpogosteje ostane nerazvito tudi v odrasli dobi.
Dobra novica: notranje vire lahko razvijamo vse življenje
Dobra novica je, da lahko kadarkoli v življenju razvijemo vire, ki nam primanjkujejo, ter jih vadimo, dokler ne postanejo samodejni in dostopni. Nekateri se pri tem srečajo z večjimi izzivi. Proces terja koncentracijo, vztrajno učenje in integracijo, zlasti kadar so bili ti viri dolgo odsotni. Dodatna ovira nastopi, kadar je telo ujeto v travmi in ne občuti varnosti. V takem stanju se možgani namreč niso zmožni učiti, ampak nenehno poustvarjajo zgodbo iz preteklosti. Zato je prvi korak vzpostavitev varnosti v telesu prek somatskih virov moči, kot so prizemljevanje (grounding), notranja poravnava jedra (core alignment), zavestno dihanje. Poleg njih razvijamo tudi odnosne, čustvene, intelektualne, ustvarjalne in duhovne vire ter vire iz stika z naravo.
Nevroplastičnost: kako možgani omogočajo spremembo
Razvijanje novih virov moči zahteva ustvarjanje novih izkušenj in priložnosti za rast, saj tako omogočamo možganom, da preoblikujejo neustrezne vzorce, naučene v otroštvu. Ta proces preoblikovanja delovanja nevronskih mrež se imenuje nevroplastičnost. In ravno ta sposobnost možganov nam omogoča okrevanje po težkih izkušnjah.
Ponovno odkrivanje pozabljenih virov iz otroštva
Dober način iskanja izgubljenih virov je tudi razmislek o tem, kaj nas je v otroštvu veselilo, ter postopno vključevanje teh ustvarjalnih dejavnosti nazaj v življenje.
»Vadba prihodnosti«: krepitev novih načinov odzivanja
Poleg ponovnega pridobivanja pozabljenih virov in razvijanja novih lahko notranji repertoar širimo tudi z “vadbo prihodnosti”. Predstavljamo si resnično situacijo, ki nas čaka, in zavestno opazujemo svoje odzive. Ko prikličemo podobo zahtevne situacije, se pogosto sproži znan vzorec reagiranja. Ravno to nam daje priložnost, da v varnem notranjem prostoru preizkusimo nove načine odzivanja, preden se z izzivom soočimo v realnosti. Novi viri postanejo del našega vsakdana lažje, če jih najprej utrdimo v mislih. Z vsakim zavestnim ustavljanjem starih vzorcev in vadbo novih, se novi načini odzivanja okrepijo in postanejo dostopnejši, ko jih v življenju resnično potrebujemo.
Prostor za žalovanje kot del osebne rasti
Proces odkrivanja in integracije novih virov moči lahko sproži tudi občutke žalosti in žalovanja – za zamujenim, za tem, kar bi lahko bilo drugače. To je normalen in zdrav del osebne rasti. Dovoljenje sebi, da začutimo to žalost, odpira prostor za spremembo. In čeprav ne moremo spremeniti preteklosti, lahko oblikujemo prihodnost. Z vsakim novim virom, ki ga razvijemo, postajamo bolj celostni in svobodni.
Vir: Sensorimotor psychotherapy (P. Ogden, J. Fisher)
